Iz izkušenj lahko rečem, da je ena večjih prednosti refleksne masaže ta, da se osebi, ki se masira, ni potrebno slačiti. S tem se lahko izognemo zadregi, saj niso vsi pripravljeni pokazati svojega telesa pri prvih masažah. Nekateri imajo težave že s tem, da maserju pokažejo in zaupajo stopala, da manipulira z njimi.

Oseba, o kateri bom pisala, ima zgoraj omenjene težave. Imenujmo jo Ada. Njeno življenje v zadnjem obdobju ni bilo lahko. Imela je precejšnje težave tako v službi kot tudi doma. Iskala je vaje in metode, s katerimi bi si opomogla, vendar ji je neprestano primanjkovalo energije. Nezadovoljstvo, pomanjkanje energije in stres na vsakem koraku pustijo posledice na telesu.

Za masažo se doslej ni odločila, ker se nerada sleče pred drugimi. Poleg tega je vedno govorila, da ne čuti hrbta. Zaupala mi je, da tudi nima preveč rada, da se je kdorkoli dotika po stopalih. Vendar je »višja sila« pripomogla k temu, da se je odločila za alternativno obliko pomoči kot dopolnilo k oblikam zdravljenja uradne medicine.

Zgodilo se je namreč, da jo je hudo zabolelo v križu. Bolečina je bila tako huda, da se ni mogla niti normalno vzravnati. To je sicer doživela že prej, vendar nikoli ni bilo tako zelo boleče. Obiskala je zdravnika, ki pa ji je zgolj predpisal tablete proti bolečini. Zavedala se je, da bodo tablete odpravile le bolečino, dejanskega vzroka pa ne.

Ker si zelo želi, da se to ne bi več ponovilo, sem ji ponudila refleksno masažo stopal. Nekaj je o njej že vedela, zato prepričevanje ni trajalo predolgo. In tako sva začeli z masažami.

Že med prvo masažo je ugotovila, da čuti bolečine na različnih predelih stopal. Vsakič, ko sem ji povedala, na katerem delu telesa »se nahajava« oziroma s katerim organom je povezana boleča točka, je ugotovila, da je s tem predelom že imela težave. Pričakovano je bila najbolj boleča točka na stopalu točka, ki predstavlja predel ledvene hrbtenice. Ena izmed bolj bolečih točk je bila tudi v predelu črevesja: Ada je pred časom že pila čaj za odvajanje in tudi do nedavnega njena prebava ni bila najboljša.

Masažo sva izvedli zgodaj zvečer. Naslednji dan me je zanimalo, kako se počuti. Povedala mi je, da se počuti zelo dobro. Zvečer po masaži najprej nekaj časa ni mogla zaspati, ker je bila polna energije; ko pa je zaspala, je spala zelo globoko. Zjutraj se je zelo hitro zbudila. To ne pomeni, da je vstala zgodaj, pač pa da ni potrebovala ure in ure, da bi začela normalno delovati. Tudi v naslednjih dneh je bila bolj polna energije in lahko je opravila več dela. Že po prvi masaži je bila bistveno bolj zadovoljna s svojo prebavo. Rekla je tudi, da še vedno malo »čuti« točko v hrbtu, kjer jo je »uščipnilo«.

Glede nato, da je bila to njena prva masaža, je bila z rezultati več kot zadovoljna.

Naj se najprej predstavim. Moje ime je Nastja. Stara sem 22 let in imam lažjo obliko avtizma Aspergerjev sindrom. Moje življenje je precej težko, saj imam poleg prej omenjenega stanja še okvarjeno fino in grobo motoriko. Vendar nikoli ne obupam in se nikoli ne predam. Moj moto v življenju je, da ne smeš samo obstajati ampak da moraš življenje živeti v vsej njegovi lepoti. Kljub svojim težavam s katerimi sem se rodila danes živim normalno življenje.

Zelo rada ukvarjam s športom. Kljub hudim težavam z motoriko se ne ustrašim nobenega športa. Vsega se rada lotim. Najraje pa tečem, vendar tek ni primeren zame, ker si večkrat ko tečem zvijem gleženj. Ker ne morem teči sem zelo žalostna in čisto po naključju sem odkrila nordijsko hojo. Na tečaj nordijske hoje se na začetku nisem prijavila po lasni volji. Nanj me je vpisala mama, ker je slišala, da je ta šport zelo dober, ker dela celo telo. Preden pa me je mama vpisala na tečaj Nordijske hoje pa sem imela prav z njo zelo težko izkušnjo. Mama mi je dala pohodnikške palice od očeta in me skušala naučiti nordijske hoje. Koordinacija mi je delala preveč težav in mi ta način hoje ni šel dobro od rok. Mami je izgubila živce in se name začela dreti, jaz pa se bojim ljudi, ki se name derejo in zato sem vrgla očetove palice na tla in nisem več želela nordijsko hoditi. Na tečaj nordijske hoje sem zato prišla z velikim strahom pred tem, da mi ne bi uspelo narediti tečaja in da bi mami tečaj plačala zastonj. Poleg strahu pred neuspehom pa sem v sebi čutila še nekaj in sicer močno željo po tem da bi se nordijske hoje vendarle naučila in pa imela sem močno voljo in kjer sta želja in volja da bi človek nekaj počel tam je tudi moč. Tečaj nordijske hoje sem zato uspešno končala. Moji občutki ob obiskovanju tega tečaja pa so zelo pozitivni. Na tečaju sem namreč spoznala nekaj novih ljudi, ki so me medse sprejeli kot sebi enako osebo. Iz družbe sem namreč ponavadi izobčena zaradi svoje drugačnosti. Ljudje me ne sprejemajo, ker sem drugačna, ker drugače razmišljam in dojemam svet okoli sebe. Nekateri me ne marajo v svoji družbi tudi, ker sem direktna in iskrena in ker ne znam lagati. Na tem tečaju pa je bilo drugače. Punce so me sprejele medse. Pa ne samo to. Spodbujale so me in verjele vame. Predvsem mentorica tečaja Mateja je ogromno pripomogla k temu, da sem se na tečaju počutila dobro in prijetno. Verjela je vame in ji zame ni bilo vseeno. Ni ji bilo težko delati z menoj, čeprav je videla da imam hude težave s koordinacijo in ravnotežjem. Zame je naredila ogromno. Prilagodila je vaje mojim sposobnostim primerno. Tako je dosegla da, sem vzljubila nordijsko hojo, ki jo prej nisem marala, ker je nisem zmogla izvajati. Danes pa je vse drugače. Nordijska hoja mi počasi začenja nadomeščati tek.

 Za konec pa želim povedati še to, da sem Mateji zelo hvaležna za ves njen trud in njene vzpodbudne besede. Punca se namreč resnično trudi da bi mi pomagala pri podiranju mojih ovir in to zelo cenim. Če ne bi bilo nje, danes zagotovo ne bi vztrajala pri nordijski hoji. Dosegla je, da mi je ta hoja postala všeč, da danes znam osnove nordijske hoje, ki jih počasi skupaj na delavnicah še nadgrajujeva. No, svoj sestavek pa zaključujem z mislijo, ki jo želim podariti bralcem in ta je: »Nikoli se ne predajte, borite se za tisto, kar vas veseli, kajti le z borbo boste dosegli uspeh«.

O nordijski hoji smo napisali že kar veliko stvari. Od tega, da je odlična dejavnost za mlade in stare, močnejše postave in suhe, zdrave in tiste, ki si želijo okrevanja po poškodbi kot tudi za tiste, ki si želijo začeti s športno dejavnostjo in jim je tek zaradi takih ali drugačnih razlogov prenaporen.

 S pravilno tehniko hoje krepimo preko 80 % mišic v telesu. Zaradi tega, ker je ena noga neprestano v stiku s podlago (razlika med hojo in tekom) ni velikega amortiziranja po fazi leta (ker le ta pri hoji ne obstaja), je zelo primerna tudi za nosečnice. Pri uporabi palic pa se dodatno del teže prenese na roke in se tako razbremenijo sklepi nog.

 V času nosečnosti ženske pridobijo na teži. Po porodu v prvem tednu izgubijo do 6 kg. Če gledamo teoretično, so težje vsaj za teh 6 kg. Vendar pa morajo poskrbeti tako to, da ima plod dovolj hrane, poleg tega pa pridobijo še veliko mleka v prsih, zato je priporočljivo, da se teža poveča od 11 do 14kg.

 Poleg tega je v času nosečnosti veliko drugih sprememb, ne samo v povečanju teže. Pojavljajo se hormonske spremembe, ki imajo vpliv tako na povečano željo po vnosu hrane kot tudi na počutje in odziv na okolico.

 Z nordijsko hojo lahko vplivamo na večino teh stvari. Kot smo že omenili, se aktivira preko 80 % mišic v telesu. Zaradi izjemne varnosti tega športa lahko s tovrstno rekreacijo nadzorujemo telesno težo do visoke nosečnosti. Ker se izvaja zunaj, najboljše v naravi, ima sprostilni učinek. Poleg tega pa (vsaj moje izkušnje so take in tudi raziskave kažejo na to) se poleg sprostitve po telesni aktivnosti izboljša tudi počutje. Če ste tečne (to je za lažje razumevanje, saj ženske nikoli nismo tečne in nezadovoljne, pač pa smo samo realne in zahtevne do sebe in drugih) in žalostne, potem je primerna športna dejavnost na zraku najboljša sprostitev, ki bo pozitivno vplivala na vas in posledično na vašo okolico.

Poglej še: www.jaksesport.com/Clanki/Clanek_2.pdf

Pojav razmnoževanja je ena izmed najbolj naravnih oblik na našem planetu. Pomeni nadaljevanje vrste vseh živih bitij. Seveda človek pri tem ni nobena izjema. A vendar je ta čudež pri človeku nekaj posebnega.

Seveda se je pred vsako telesno aktivnostjo pametno posvetovati z zdravnikom, vendar so oblike gibanja, ki jih lahko nosečnice izvajajo do visoke nosečnosti. Ena izmed takih oblik je nordijska hoja.

Bodoče matere izjemno pazijo in so v času nosečnosti zelo previdne. Previdnost v tem obdobju je seveda zaželena, vendar to ne pomeni, da je vsa dejavnost pri njih samo pot od postelje do nujnih opravkov in nazaj.

To kar bom napisala o tem, za kakšno vrsto masaže se odločiti, je čisto moje mnenje in na podlagi tega se jaz odločam, kakšno masažo si bom izbrala.

Pri klasični masaži je zelo dobro to, da je zmasirano celotno telo: obraz telo, roke z dlanmi in noge s stopali. To je masaža za razvajanje in sprostitev. Stranka se sleče do spodnjega perila (dame slečejo tudi modrček) zato je še bolj sproščeno, saj smo samo pokriti z rjuho ali veliko brisačo. To kar mene moti pri tej masaži je, da se uporablja olje in je potem celo telo mastno, posebej če se maserju to olje malo polije in ga ne vtre do konca v kožo. To kar mi je pri tej masaži res najbolj grozna zadeva je, da se morem obrnit s trebuha na hrbet. Pri sami masaži se res poskušam globoko sprostiti in olajšati delo maserju s tem, da so vse moje mišice sproščene. Potem ko se že ene pol ure masiram in se res sprostim, pa moram uporabit vse mišice na telesu, da se obrnem. Ne vem, kaj bi naredila takrat, da mi tega velikega manevra ne bi bilo potrebno izvesti…

Ravno zaradi tega se včasih rajši odločim za refleksno masažo stopal. Za to masažo je najboljše, da se oblečem v trenirko ali kakšna ohlapna oblačila, saj eno uro ležim v njih in se ne premaknem. Pri tem tretmanu se masirajo samo stopala, ki morajo biti umita in urejena: postriženi nohti, z ne preveč otišanci ali trde kože. Če ste občutljivi pri dotikanju stopal potem mogoče to ni najboljša izbira.

Terapija hrbta je terapija, ki si jo izberem, ko imam težave s križem ali vratom. Terapija se izvaja samo na trupu in stranka je v ohlapnih oblačilih. Pri tej vrsti terapije ne prihaja do neposrednega stika med stranko in stranko, saj je le-ta oblečen (ni stika roka – koža). To ni vrsta tretmaja, kjer se lahko sprostiš in samo uživaš, pač pa je namenjena lajšanju bolečin, na hrbtu (problematična sta predvsem vratni in ledveno križni del).

To so tri vrste masaže vrste masaže, ki sem jih sama preizkusila in vem, kakšen učinek imajo na meni. Seveda obstaja še ogromno drugih masaž: tuina, shiatsu, terapevtska masaža hrbta, Bownova terpaija…ampak kot se že rekla, na vsakem posamezniku je , da se odloči, kaj mu najbolj odgovarja. Zgodi se, da ena masaža ni dobra, ker nam ne ustrezajo prijemi, drugič nam ne ustreza maser. Ni nujno, če imamo eno slabo izkušnjo z eno masažo ali pa z enim maserjem, da je vse slabo. Včasih je pač treba malo večkrat poizkusit, da vidimo, kaj nam ustreza.

Osebno imam to srečo, da sem bila na različnih tečajih masaže, kjer smo se masirali med sabo. Zato vem, kaj me pri maserjih moti in tudi vem, kaj mi pri masaži ustreza. Seveda so tiste stvari, ki me motijo, meni tudi šola, da jih ne ponavljam na svojih strankah.

O tem, kakšni so učinki masaže, je napisano na internetu že veliko. Tudi o tem, kakšna vrsta masaže je »najboljša«. Vsak misli ali je prepričan o tem, da je vrsta masaže, ki jo izvaja on, najboljša. To sem bila prepričana tudi sama, ko sem obiskovala tečaje masaže. Na teh tečajih ti tako, čisto mimogrede prodajo, kako je pa tovrstna masaža »nekaj res posebnega«. Najbolj zanimivo mi je bilo, ko sem bila na eni vrsti masaže in so jo predavatelji promovirali kot »to je pa nekaj res posebnega« in potem sem šla na drug tečaj in na tem drugem tečaju so mi isti predavatelji prodali tisto drugo za »nekaj res najboljšega«. Osebno mislim, da ima vsaka masaža svoje prednosti in slabosti. Kot prvo pa mislim, da nam masaža lahko pomaga toliko, kot ji zaupamo in kot zaupamo maserju, da ve, kaj dela.

Pojavlja se diskusija, ali je ena vrsta masaže/terapije boljša kot zdravniki? Nekateri celo priporočajo, da se hodi samo na alternativna zdravljenja in se opusti klasično medicino. Osebno mislim, da je odločitev vsakega posameznika, komu bolj zaupa: medicini ali alternativi. Vsaka ima svoje prednosti in slabosti. Prednosti medicine so te, da zelo veliko ve o človeškem telesu in njegovemu delovanju in ima zelo dobro razvito farmacijo. Njena slabost je ta, da si vzame premalo časa za posameznika, deluje samo na posledicah in ne na vzrokih ter nekako ni preveč dovzetna za alternativne metode. Medicina kot taka si je vzela primat nad zdravjem posameznika in ona »že najboljše ve«, kaj je dobro za nas – paciente. Po drugi strani pa se znanost v medicini nenehno razvija in se ne morejo dogovoriti, kaj je v resnici pravilno ali kaj je nepravilno. Poleg tega pa nove raziskave vplivajo na same postopke zdravljenja.

Alternativna medicina tudi ve veliko o samih postopkih zdravljenja, ima veliko znanja o naravnih zdravilih in se ukvarja z vzroki in manj s posledicami. Osebno bi se večkrat odločila za alternativni način kot za zahodno medicino, vendar je njen problem v tem, da se s to vrsto ukvarjajo ljudje, ki nimajo ustrezen izobrazbe in ne znajo dovolj o določenih boleznih. Skratka težava alternativne medicine je v tem, da se z njo ukvarja veliko »šarlatanov«, ki pa lahko naredijo veliko več škode kot zahodna medicina.

Osebno menim, da bi bilo za vse skupaj še najboljše, če bi bila možna kombinacija enega in drugega zdravljenja.

Tole je bil samo daljši uvod v to, da se izognemo kasnejšemu pregovarjanju o tem, »kdo je boljši« in o tem ali izbrati eno ali drugo pot. Še vedno sem prepričana, da najbolj pomaga tista pot, kateri mi zaupamo.

No pa smo mogoče prišli da tega, zakaj se odločiti za masažo. Masaža se smatra kot alternativna oblika pri zdravljenju. Le to dandanes priporočajo tudi zdravniki. Z masažo lahko ublažimo stres, pomagamo telesu, da se sprosti, izboljša se pretok krvi po telesu, zmehča mišice, pomaga pri razpoloženju in še bi lahko naštevali. To so nekateri učinki, ki jim imajo vse vrste masaže. Seveda pa, kot sem že omenila, vsak zagovarja, da je njegova masaža edina zveličavna…jo je pač potrebno prodati.

Če strnem razmišljanje lahko rečem, da je masaža idealna preventiva za ublažitev stresa, ki je danes eden izmed glavnih povzročiteljev takih in drugačnih bolezni. Če pa že pride do bolezenskega stanja, potem pa masaža lahko pripomore k temu, da bolezen počasneje napreduje, mogoče stagnira ali pa pripomore celo k temu, da je okrevanje hitrejše. Skratka negativnih učinkov masaža kot taka nima.

Masaža je verjetno ena izmed najbolj razširjenih in učinkotivih oblik sproščanja…Človeški dotik oziroma dotik nasploh je lahko zelo pomirjujoč za nekoga, ki ga dobi… Seveda smo lahko duhoviti in rečemo, da je tudi klofuta zelo terapeutska, vendar se tu pogovarjamo o drugih vrstah dotikov.

Zadnjič sem sedela v avtu in gledala dva mačka. Eden je ležal na tleh, drugi je bil na njem in prvi trenutek sem pomislila, da opravljata “življensko pomembno nalogo”. Običajno take stvari vidim in se obrnem stran…vsi imamo radi mir pri nekaterih opravilih, pri človeku pa je pri intimnih stvareh še malo privzgojenega sramu. To pot pa me je nekaj gnalo, da sem gledala dalje…ne vem zakaj. In kaj sem v resnici videla? En maček je res ležal na tleh in drugi je bil res na njemu, vendar ga je MASIRAL. Z zadnjimi šapicami si je naredil oporo, da ga je s sprednjimi šapicami masiral po hrbtu. Očitno tudi živali uporabljajo masažo.  Nisem strokovnjak, vendar je očitno to nekaj nagonskega…Dvomim, da sta bila ta dva mačka neke genialne izjeme v živalskem svetu.

V današnjem času je v človeškem svetu zelo prisoten stres, ki je lahko  povzočitelj takih in drugačnih bolezni…stres zjutraj doma, ko je treba, da vsi pravočasno pridemo v šolo in službo, potem otroci nočejo vstati, nočejo pojesti zajtrka in nočejo obleči obleke, ki ste jim jo namenili. Sledi vedno stresna pot v službo, ko nihče na cesti ne zna več vozit avta in nihče ne spelje dovolj hitro po prižigu zelene luči. Stres na delovnem mestu bi izpustila, ker nimam zakupljenega dovolj prostorana serverju. Po službi se v obratnem vrstnem redu ponovijo stvari: pot domov, otroci…In že je tu večer, ko nas (končno “umirjene”) pred TV začnejo ”bombandirati” s slabimi novicami…kdaj ste nazadnje slišali kašnko lepo? 

Včasih se vprašam, če ne bi bilo bolje, da bi namesto novic dali na televizijo osnove masaže…pa katerekoli že. In bi si cela družina vzela eno uro in bi zmasirali eden drugega…Ampak to je seveda utopija. Zato pa tukaj nastopijo tisti, ki imajo svoj posel masiranja radi.

Zakaj sem toliko pisala o mačkah in stresu, naslov pa je o masaži? Želela sem predstaviti, da je masaža verjetno najstarejša oblika neke vrste zdravljenja. Osebno jo jemljem bolj kot obliko sproščanja z dotikom in dodatek k zdravljenju. Že to, da se večkrat sprostimo in nismo pod stresom oziroma ga ublažimo, je lahko dobra preventiva pred boleznimi.

Ugotovljeno je bilo, da veliko bolezni posledica stresa. Osebno pa menim, da je veliko bolezni (če ne vse) posledica našega razmišljanja in delovanja. Zelo težke in obtožujoče besede, vendar sem sama preizkusila precej od tega in vedno se je izkazalo, da sem v celoti sama odgovorni za svoje zdravje.

Malo sem naredila uvoda v moje prihodnje pisanje o masaži. Nekako sem želela, da se poskusimo zavedati, kaj je masaža in zakaj je korisna (tako zelo v grobem pomenu). Želela sem opozoriti na zelo male dogodke, ki povzročajo stres pri čisto vsakdanjih opravilih. Največja nevarnost stresa je, da se na njega navadimo in ga sploh ne občutimo več. To se dostikrat pokaže, ko nekdo pride na masažo in nikakor ne more sprostiti ne telesa niti duha. Šele takrat se zave, koliko je v resnici pod stresom.

O masaži bom pisala seveda še bolj podrobno, pa tudi stresu se ne bom preveč izogibala. Stres kot tak se mi zdi res eden izmed ključnih dejavnikov, zaradi katerega se lahko počutimo slabo ali pa celo zbolimo, hkrati pa je to ena izmed stvari v našem življenju, ki jo lahko kontroliramo in ublažimo.

Na tej strani želim predstaviti nordijsko hojo tako, da bo predstavitev čimbolj strokovna, podprta z raziskavami in izkušnjami, vendar na način in v jeziku, ki bo blizu tudi tistim, ki se s športom ne srečujejo vsak dan. Poleg tega se želim celotnega »projekta« lotiti zelo podrobno vendar sistematično.Zato se bom v tem sestavku lotila opreme. Vse to je pomembno, preden začnemo hoditi.

Zakaj se nisem prej lotila prednosti nordijske hoje in potem opreme? Ker boste prebrali najprej o opremi in vas bom potem prepričala, da se boste s to vrsto hoje ukvarjali, boste šli še enkrat prebrat, kaj sem napisala o opremi. Tako boste dvakrat prebrali vsebino o opremi in ko boste v trgovini, boste točno vedeli, na kaj morate biti pozorni.

V prejšnjem delu sem napisala, da so palice »eden izmed najbolj pomembnih delov opreme za nordijsko hojo«. Drugi najpomembnejši del je obutev.

Obutev naj bo predvsem udobna. Seveda pa moramo biti pozorni, da imamo primerno obutev glede na sam teren. Ni zelo prijetno, če imamo obutev s trdim podplatom na asfaltu ali pa s tankim podplatom na kamenčkih. Osebno predlagam tekaške copate ali pa nizke pohodniške čevlje. Visoki pohodniški čevlji (gojzarji) niso primerni, saj lahko pride do vnetja Ahilove tetive (tetiva nad peto).

Glede na to, da imajo danes res veliko izbiro tako tekaške obutve kot tudi tako imenovanih trekking čevljev, je odločitev dostikrat težka. Včasih se v kakšnem čevlju počutimo odlično, naslednjič nam nič ni prav in nikakor ne najdemo »nič pametnega« včasih pogledamo na ceno…sama sem največkrat dobila dober copat ali čevelj tako, da sem ga šla kupit pozno popoldan (ker nam takrat noge malo zatečejo in ne bomo kupili premajhnih čevljev) in ko sploh nisem imela namena kupiti karkoli. Takrat sem poskusila kar nekaj čevljev in ko sem našla takega, ki ga nisem želela več sezuti, sem vedela da je pravi.

Rada pa bi povedala še nekaj o ceni. Ni nujno, da je najdražji copat tudi najboljši. Enkrat sem kupila ene športne copate, ker so bili relativno ugodni in jih obožujem. Drugič pa sem kupila najdražji copat v trgovini in še danes (po enem letu) imam zaradi njih žulje. Torej bodite pozorni na to, da se v copatu res dobro počutite, šele nato poglejte na ceno. Na izbiro je res veliko športne obutve v različnih cenovnih razredih, zato je vredno poskusiti par copat več kot kupiti nekaj kar ni najbolj udobno.

Sedaj pa še na oblačila. Oblačila naj bodo lahka in udobna. Trenirka, kratke hlače, oprijete hlače (odvisno od letnega časa oz. vremena) – vse to je primerna oprema. Nekako o tem res ne želim izgubljati preveč besed, saj je na trgu toliko tega,da bo vsak našel kaj primernega zase. Edino kar se mi zdi tu pomembno je, da se oblečete po principu »čebule«. To pomeni, da je boljše, če imate več tankih stvari, kot pa eno debelo. Na začetku hoje vam je lahko hladno, vendar se kasneje ogrejete in lahko slečete en pulover, pa imate spodaj še en tanek puli. Če pa imate en debel pulover, pa spodaj kratek rokav, vam bo hitro vroče, se boste hitro spotili in nato vas bo zeblo.

Aha, pa še to. Če boste hodili več kot eno uro po dokaj toplem vremenu, morate obvezno vzeti s seboj pijačo. Najbolj primerna je torbica za okrog pasu. Danes obstajajo take, ki imajo prav posebno »vrečko« za bidon ali plastenko. Ta torbica za okrog pasu najmanj ovira samo hojo oziroma delo rok. Nahrbtniki ali torbe za na eno ramo niso primerni za nošenje česarkoli, ko se odpravite na pohod s palicami.

Tako, z opremo smo nekako končali. Sledi prepričevanje…

Palice ločimo na take, kjer je steblo teleskopsko (pri teh lahko nastavimo dolžino) ali pa enodelno. Osebno predlagam enodelne palice, ker so lažje in zaradi tega lažje vodljive. Teleskopske palice imajo mehanizem, kjer se palica podaljša in so že zato težje. Obstajajo pa palice (vem za znamko LEKI), pri katerih se palica podaljša pri ročaju. Če je palica lahka, potem po odrivu lažje zaniha in ko jo izpustimo (ko obvisi na paščku) je lažje vodljiva. V kolikor pa se palica podaljša na sredini in ima tam mehanizem, se težišče prenese nižje proti tlom in je težje vodljiva. LEKI pa je ta mehanizem pustil visoko pri ročaju in s tem rešil to težavo. Seveda pa palica ni težja ali lažja samo zaradi tega mehanizma ampak tudi zaradi materiala iz katerega je narejena. Danes so dobre palice iz platiniuma ali karbona oziroma mešanice, vendar je po nakupu takih palic lažja tudi denarnica. Te palice pa so tako kvalitetne, da se vrnejo v prvotno obliko tudi pri velikem upogibu (so zelo prožne). Palice iz aluminija so težje, a cenejše. Tudi pri upogibanju lahko palica ostane ukrivljena. Najtežje palice pa so palice iz visoko kakovostnega jekla, vendar so najmanj prožne in pri ravnanju take palice se lahko le ta tudi zlomi.

Naslednja pomembna zadeva pri palici je ročaj, ki ima posebno ergonomsko obliko in omogoča udoben prijem. Osebno bi se precej izogibala palicam, ki imajo plastičen ročaj. Bolj se nagibam k palicam, ki imajo ročaj iz posebne pene ali pa iz korka. Pri zadnjih dveh materialih se roka bistveno manj poti, zato je tudi oprijem boljši.

Ko smo že pri ročaju pa se posvetimo še paščku. Vsaka znamka ima svoj model paščka, ki naj bi imel tudi označeno kateri roki pristaja (levi ali desni). Kot ste že lahko ugotovili, sem osebno pristaš LEKI palic, ker sem se na njih z lahkoto navadila. Tudi njihov pašček meni osebno najbolj odgovarja, saj je zelo kompakten, daje dobro oporo in preko njega lahko dobro nadzorujem palico po samem odrivu. Poleg tega ima odličen sistem, s katerim enostavno snamem palico tako, da mi ni potrebno vsakič sneti paščka.

Sama bi pri nakupu palice preverila še konico palice. Za konico bi izbrala vidia konico. Le ta je skoraj neuničljiva in še dobro prime na asfaltu. Na palicah imamo sicer gumijaste nastavke, s katerim ublažimo hrup, ki ga povzročamo s hojo po asfaltu, in tudi oprijem naj bi bil boljši. Sama teh nastavkov ne uporabljam niti za hojo po asfaltu, saj je oprijem z vidia konico čisto dober. Zaradi tega povzročam malo več hrupa, vendar se tako ali tako poskušam asfaltnim površinam izogniti. Učinek te hoje (ali pa vsake druge hoje) je bistveno večji, če gremo v naravo, zato je hoja po asfaltu zgolj izhod v sili.

Nisem vedela, da se lahko o samih palicah toliko napiše. Vendar sem v zadnjem času dobila kar nekaj telefonskih klicev, kjer so me spraševali, kakšne palice naj kupijo. Nekako odgovor LEKI ni bil vedno zadovoljiv J, zato so včasih ti pogovori kar trajali.

Ravno to je bil tudi razlog, da poskusim čim boljše po svojim močeh in izkušnjah dati nekaj napotkov za nakup enega izmed najbolj pomembnega dela opreme za nordijsko hojo.

¸

Kaj je nordijska hoja?

Danes mi je zaradi dežja odpadla druga predstavitev nordijske hoje na enem pikniku, zato imam čas, da jo opišem tudi za svojo spletno stran. Drugi razlog za opis je prepričljiva zmaga nordijske hoje na tem pikniku po številu udeležencev pred odbojko, košarko in pikadom.

Kaj je v resnici nordijska hoja? To je hoja v dvotaktnem diagonalnem koraku. Sliši se zelo strokovno, vendar je to čisto naravno gibanje, ki ga zna vsak otrok: ko je spredaj desna roka, je spredaj leva noga in obratno. Ker pa je to gibanje tako avtomatizirano, o njem sploh ne razmišljamo. Težava nastane, ko vzamemo v roke palice in o tem gibanju začnemo razmišljati…Takrat se lahko ta koordinacija poruši.

Nordijska hoja je »nastala« iz suhega treninga smučarjev tekačev, vendar so oni tudi za suhi trening uporabljali dolge palice s teka na smučeh. Razlika v dolžini palic je zaradi tega, ker pri hoji, za razliko od teka na smučeh, ni faze drsenja. Če so pri smučarskem teku palice dolge do ramen oziroma brade, je tukaj dolžina palice bistveno krajša. Dolge naj bi bile toliko, da ko jih primemo v roke, je kot v komolcu med 90 in 100 stopinjami. Marsikje boste zasledili formulo za izračun (telesna višina x 0.7) vendar se sama nagibam k temu, da se palice prej primejo v roke in poskusijo, katera dolžina je najbolj »udobna« za vsakega posameznika. Telesna višina dveh je lahko enaka, vendar ima eden daljše noge kot drugi in zato je lahko razlika v višini palic.

Drugi dejavnik, od katerega je odvisna dolžina palic pa je sama telesna pripravljenost. Telesno boljše pripravljeni ljudje imajo lahko malo daljše palice, medtem ko začetnikom priporočam malo krajše palice.

Tako sedaj smo razložili, kako je nordijska hoja nastala in opisali kako dolge naj bi bile palice za hojo. V naslednjih dneh pa bomo še več povedali o palicah, ostali opremi za hojo in še kaj.